SRBSKI VZOR TURIZMA

Slovenci imamo radi nekdanjo »Jugo«. Najbrž zdaj še rajši kot nekoč, v skupni državi, ki smo jo veselo potopili in odšli po neki novi poti. Na tej samosvoji stezici pa se nam čedalje bolj kolca po »čevapih, rakiji in laganem životu«. V dokaz so nam trume avtobusov, ki se skozi leto valijo proti Beogradu, Sarajevu, Črni Gori in Dalmaciji. Poznavanje jezika, ugodne cene, kulinarika in Slovencem naklonjeni domačini so gotovo razlog, da radi vsaj kak vikend preživimo v nekdanjih bratskih republikah.

Ker smo že silvestrovali v Beogradu, služili vojsko v Sarajevu, letujemo v Dalmaciji se nam zazdi, da zdaj poznamo vse. Kam bi torej šli?? Nekaterim znana, drugim pa upam alternativna, bo nadaljnja opisana pot, ki nas pelje skozi Bosno v Zahodno Srbijo.

Avtocesto bratstva in enotnosti, smer Beograd, zapustimo pri Županji na Hrvaškem in preko mejnega prehoda Orašje vstopimo v Bosno in Hercegovino. Tu se hitro menja območje Republike Srbske ter Federacije BIH in kmalu se že peljemo preko posebnosti večnacionalne države Bosne, distrikta Brčko. Območje ne pripada nobeni izmed obeh entitet, ampak je po Daytonskem sporazumu pod mednarodnim nadzorom in povezuje zahodni in vzhodni del Republike Srbske. V tej ravninski, večinoma agrarni pokrajini so luč sveta ugledali tudi znani jugo glasbeniki, na primer Lepa Brena, Edo Majka in Vesna Pisarovič.

Pot vodi naprej v smeri Bijeljine. Mesto s 150000 prebivalci, predstavlja drugo največje mesto entitete Republike Srbske in glavno mesto vzhodnega dela, hkrati pa je tudi center območja, ki velja za žitnico Srbskega dela BIH. Tu se prvič srečamo z reko Drino. Drina se rodi s sotočjem črnogorskih rek Tare in Pive na Ščepan polju v Črni Gori. Pridružijo se ji še številni pritoki, kot so Sutjeska in Lim, v svojem spodnjem delu pa do izliva pri Srijemski Rači tvori državno mejo med BIH in Srbijo. S svojo dolžino 346km velja za drugi največji pritok reke Save. Zaradi velikega padca ima v sebi ogromno energije, kar izkoriščajo na treh večjih hidroelektrarnah, Višegrad, Bajina Bašta in Zvornik. Reka Drina velja za eno izmed sedmih najlepših srbskih naravnih znamenitosti.

Mejno mesto Zvornik je naslednje večje naseljeno območje na naši poti in hitro zagledamo prvo večjo hidroelektrarno, ki izkorišča moč reke Drine, za njo pa veliko umetno jezero, ki ga s pridom uporabljajo za plavanje, ribolov in čolnarjenje.

Od Zvornika se po okoli 60 km čisto spodobnih cest pripeljemo do žalostnega ogleda kraja, kjer so se 16 let nazaj dogodili tisti tragični, najtemnejši dnevi za Evropo po 2. svetovni vojni. Mesto Srebrenica. Mesto je bilo med vojno v BIH, od aprila 1993 bošnjaška enklava oziroma varovano območje Združenih narodov, kamor se je zateklo skoraj 30 000 Muslimanov. Po dveh letih obleganj t.i. vojske Republike Srbske so le ti 9 julija 1995, pod poveljstvom generalov Ratka Mladiča in Radoslava Krstiča začeli ofenzivo nad tako imenovano varovano območje, z namenom čiščenja območij s nesrbskim prebivalstvom. Nizozemski vojaki ZN, se niso smeli vmešavati v krajevne nemire, muslimansko prebivalstvo je bilo razoroženo s strani t.i. modrih čelad in vojska Republike Srbske je brez večjih težav zavzela območje. ZN so bili zopet le lutke za okras, podobno kot se je že zgodilo v Ruandi, rečemo lahko celo da so posredni krivec za pokol, saj so prav oni razorožili muslimansko prebivalstvo, ki se ni imelo s čim braniti. 11. julija je Srebrenica padla v Srbske roke, razorožena in nebogljena vojska ZN pa se je kljub temu, da so vedeli kaj se dogaja, par dni pozneje umaknila. Istega dne se je začel pokol v bližnji vasici Kravica in Potočari. Večinoma so eksekucije potekale ponoči, trupla so zakopavali z bagri, proti koncu vojne pa jih prekopavali in skrivali širom po območju BIH, kar še danes povzroča hude težave pri identifikaciji trupel na inštitutu v Tuzli. Poboji so trajali do 19. julija 1995 in terjali prek 8372 žrtev. Točno število ne bo verjetno nikoli jasno. Leta 2005 je mednarodno sodišče v Haagu, po ogledu videoposnetkov potrdilo da je šlo v primeru pokola Muslimanov v Srebrenici za genocid.

Spominski park Potočari pred Srebrenico je danes lepo urejeno v pokopališče, v parku stoji odprta mošeja v katero so vabljeni obiskovalci vseh veroizpovedi, povsod naokrog vidimo grobove - nekoliko starejše in tudi povsem sveže… Vsako leto med posebnimi slovesnostmi, ko se zaključi identifikacija trupel iz množičnih grobišč, je tu slavnostni pokop in žalna slovesnost. V spominskem parku urejajo razstavo slik, v bližnjih halah nekdanje tovarne akumulatorjev, kjer je bil sedež sil ZN urejajo še večji spominski objekt, v manjši kinodvorani, pa se da tudi pogledati kratki film o genocidu. Zaradi resničnih posnetkov pokola ga ljudem s slabimi živci in otrokom ne priporočam.

Pretresejo nas ogledi Rižarne, Dachaua, Auschwitza in podobnih sramot zgodovine. Stvari, ki so se zgodile pred skoraj 70 leti in za katere smo dolgo verjeli, da se ne morejo več ponoviti. Srebrenica s svojim fanatizmom, nacionalizmom in predsodki se je zgodila pred 16 leti in še vedno velja za najbolj krvavi madež novejše Evropske zgodovine, ki ga ne bo enostavno očistiti. 11. julij je razglašen za Evropski dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici – najhujšega vojnega zločina po drugi svetovni vojni na evropskih tleh.

Zapustimo žalostno območje vzhodne BIH in preko reke Drine na mejnem prehodu Ljubovija vstopimo v sosednjo republiko Srbijo. Razgibana pot pelje proti toku reke Drine v smeri mesteca Bajina Bašta. Vredno se je ustaviti v etno vasici Vrhpolje, poskusiti katero od balkanskih specialitet, uživati na terasi nad reko, nudijo pa tudi prenočišča v njihovih obnovljenih etno hiškah. Umirjeno, sproščujoče in zanimivo. Bajina Bašta kamor nas pripelje pot je mesto kjer pridejo na svoj račun ljubitelji kajaka in raftinga. Že na začetku naselja nas pozdravi njihov simbol, hišica na skali sredi Drine, ki jo že desetletja vzdržujejo in uporablja domača mladina med letnimi počitnicami. Bajina Bašata je najbolj poznana po svoji istoimenski elektrarni v bližnjem turističnem zaselku Peručac. Največja izmed elektrarn na Drini ima dimenzije svoje pregrade kar 460m v dolžino in 90m v višino. Peručko jezero, ki ga ustvarja meri v dolžino nekje 54km in sega vse do bosanskega Višegrada. Na sredi jezera je tudi državna meja med Srbijo in Bosno. Jezero uporabljajo kopalci, čolnarji in ribiči. Od tu se lahko odpravimo na plovbo po tretjem največjem kanjonu na svetu. Večja sta le Grand Canyon v Arizoni in kanjon reke Tare v Črni Gori, reke, iz katere se Drina pravzaprav rodi.

Drina je bila znana po splavarjih in tradicijo še danes vzdržujejo v turistične namene, podobno kot dravski ali savinjski pri nas. Lahko tudi obiščete Višegrad in si pogledate most Mehmed Paše Sokoloviča iz 16 stoletja, most, ki je navdihnil »našega« nobelovca Iva Andriča, ki mu je večni spomenik postavil v svojem romanu »Na Drini čuprija«.

Vsakih nekaj let zaradi vzdrževanja in čiščenja spustijo nivo peručkega jezera in takrat zopet ne morejo mimo grozot pretekle vojne. Reka Drina je že med vojno prenašala trupla pobitih muslimanov, ko pade nivo vode pa jih še vedno znova odkrivajo. Leta 1992 je bil prav višegrajski most prizorišče številnih pokolov civilistov in trupla so enostavno metali v reko. Žalostna referenca za bistro reko o kateri pravi pregovor, da od vsega na svetu najbolje ohladi pivo.

Nad Bajino Bašto in jezerom se dviga visoka planota Tara. Eden izmed petih narodnih parkov Srbije. Prevozimo najkrajšo reko na svetu, ki teče prek naselja Peručac, dolgo 365 m in imenovano »reka godinu dana«. Po strmi a za vožnjo prijetni cesti se povzpnemo na okoli 1000 m.n.v. 80 % poraščena planota je znana po čistem zraku in neokrnjeni naravi. Center parka je kraj Mitrovac, kjer je poleg številnih vikendov in penzionov tudi center za obiskovalce ter otroško počitniško naselje. Obiskujejo ga kolesarji, lovci, ribiči in pohodniki. Mladino v kampu mladih Rendžerjev izobražujejo o naravi, življenju v divjini in rastlinah ter živalih. Na planoti je krasno umetno Zaovljansko jezero, iz skalnih pečin pa je možno občudovati kanjon reke Drine in številne ujede, medvede in visoko divjad.

Simbol N.P. Tare je gotovo Pančičeva omorika. To iglasto drevo je endemit balkanskega polotoka in prav na območju planote Tare ga je 1875 odkril botanik in doktor medicine Josip Pančič. Po njem se imenuje omorika in tudi najvišji vrh še enega srbskega narodnega parka, Kopaonik.

Ime Tara naj bi izhajalo iz ilirskega plemena Autarijatov, ki naj bi ta območja nekoč naseljevali, iz zgodovine pa so območju ostali le stečki v Peručcu in slavni pravoslavni samostan Rača.

Prek Tare se začnemo spuščamo proti Mokri Gori. Leži v dolini med planoto Taro in planoto Zlatibor. Na poti se velja ustaviti v vasici Kremna blizu hriba Šargan. Tik ob magistralni cesti stoji hišica Kremanskih prerokov, avtentično obnovljena in zanimiva za krajši postanek. V hiši sta živela brata Mitar in Miloš Tarabič, širom po Srbiji znana kot vidca prihodnosti. Napovedala sta padec dinastije Obrenovičev in vzpon Karađorđevičev, iznajdbo telefona, izgradnjo železniške proge prek hriba Šargan, bolezni rak ter aids, vzpon Tita in še in še. Napovedala sta tudi konec vonja poljskega cvetja, dovolj hrane, ki pa je ne bo možno pojesti in tretjo svetovno vojno z orožjem, ki bo ljudi samo uspavalo. Vse članke in prerokbe si lahko preberemo na stenah v njuni hišici, ki je hkrati prijetna info trgovina.

Naslednja postaja naše poti je res čudovita Mokra Gora. Kraj znan po krasni naravi je izhodišče za vožnjo z »Šargansko osmico« Ozkotirna proga širine 75 cm je bila po hudih težavah zgrajena in dana v uporabo leta 1925 s čimer so vzpostavili direktno linijo Beograd – Sarajevo – Dubrovnik. Proga je delovala do leta 1974, ko je bila zaradi finančnih razlogov ukinjena. Leta 2003 je bila zopet obnovljena in sedaj nas stari »Čira« kakor imenujejo vlak, popelje iz glavne postaje na Mokri Gori preko hriba Šargan do postaje Šargan Vitasi. Ena najbolj atraktivnih turističnih železniških prog na svetu premaga 13,5km razdalje in 300m nadmorske višine preko hriba Šargan po katerem nosi ime, v obliki osmice. S slovito osmico so rešili težavo premagovanja nadmorske višine in nikoli ne vemo točno v katero smer se peljemo. Vlak prevozi 22 predorov in okoli 10 mostov oziroma viaduktov. Počutimo se kot v časovnem stroju. Na poti nazaj se vlak ustavlja in na petih točkah se lahko razgledamo, sprehodimo in uživamo v krasnem ambientu postaje Jatare, kjer je lepo urejena restavracija. Jatare, vmesna postaja preko hriba, je edina postaje, kjer nikoli niso niti prodali kakšne karte za vlak, niti ni nikoli nihče vstopil ali izstopil. Ustavimo se tudi na postaji Golubiči. Par let nazaj zgrajena postaja je služila za snemanje filma Emirja Kusturice »Život je čudo« in kdor si ga je ogledal nikakor ne sme zamuditi tega obiska.

Prav Kusturica nosi večji del zaslug za uspeh turizma tega področja. V času snemanja filma se je zagledal v bližnji hrib Mečavnik nad Mokro Goro in ga kupil. Postavil je pravo etno mestece imenovano Drvengrad, ki se ga res splača ogledati. Za ceno male vstopnine vstopimo v simpatično leseno vasico, ki ima prav vse, kar mesto tudi potrebuje. Ulice so poimenovane po znanih in predvsem Kusturici ljubih osebnostih, kot je na primer Maradona, Felini, Čkalja, Novak Đokovič, Che Guevara itd. Glavna ulica nosi ime Iva Andriča in nas popelje do simpatične cerkve Sv. Save. Drvengrad ima seveda tudi svoj hotel z bungalovi, bazenom, kinodvorano in tenis igrišči. Obiščimo ga, popijmo kavico ter opazujmo slike znanih imen filmske industrije, ki tu obiskujejo najslavnejšega prebivalca in lastnika Kusturico. Mestece ima trgovine, razne zanimive in malo odtrgane spomenike, mestno ječo, knjigarno in tržnico. Najlepša in največja hiša mesteca je seveda dom Emirja Kusturice, pred njo je spomenik njegovemu prijatelju in obiskovalcu Johnnyu Deppu. Atraktivno in nepozabno.

Na območju Mokre Gore, na Šarganski osmici in v Drvengradu nekako pozabiš da si v Srbiji. Daleč od kaosa Beograda in daleč od pregovorno balkanske neurejenosti in zmede. Občutek imaš, da si nekje v Švici ali Avstriji, vse deluje, vse je čisto in prijazno in predvsem obiskovalcev se kar tare. Čedalje več tudi Slovencev, ki so priljubljeni in spoštovani gostje. Vredno je obiskati tudi bližnje izvire Bele vode, ki odganja težave z vidom in je ugodna za splošno počutje. Iz celega sveta prihajajo sem ljubitelji starih lokomotiv, ki jih res prijazni domačini prijetno pogostijo, po želji, za razna podjetja, izvedejo tudi povsem zasebno vožnjo z parno lokomotivo. Nekdanja železniška postaja Mokra Gora je preurejena v prijeten hotel, povsod po vasici pa kot gobe rastejo novi in novi etno bungalovi in prijetni leseni apartmaji. Vidi se da prebivalci živijo za mesto in vso energijo vlagajo v turizem. Lastnik in upravitelj Šarganske osmice so Železnice Srbije. Priljubljenost proge nam pove že podatek, da za postajama Beograd in Novi Sad, tu prodajo – pa čeprav za turistično vožnjo - največ vozovnic v Srbiji.

Iz Mokre Gore se lahko preko mejnega prehoda Donje Vardište zapeljemo v že omenjeni Višegrad in naprej proti prestolnico BIH, Sarajevu. Lahko pa le uro vožnje južneje obiščemo še eno turistično in klimatsko ugodno planoto – Zlatibor. Na okrog 1000m visoki planoti je zraslo pravi športno turistični center. Sem prihajajo na priprave razni športniki in klubi, tu se ljudje zdravijo proti astmi in alergijam in vse skupaj nas najprej spomni na našo Roglo. Lepo urejen center Zlatibora vabi na okusne jedi iz žara z živo glasbo, na odlično in cenovno ugodno tržnico v centru, poleti pa na pohodništvo in pozimi na smučanje. Smučarski center Tornik je namreč prav v bližini. Obiščite tržnico kjer za ugodne cene dobite domače tradicionalne volnene izdelke, sire, mesnine, pijače in še in še. Splača se obiskati tudi bližnjo etno vas Sirogojno in se med potjo ustaviti še pri znani naravni lepoti »Stopica pečini«. Etno vas Sirogojno sestavlja skoraj 50 avtentičnih objektov srbskega podeželja, slovijo pa predvsem po svojih pletenih izdelkih iz domače ovčje volne. Ugodno se da kupiti vse od značilno vzorčastih puloverjev do nogavic in kap. Svoje izdelke že prodajajo širom po svetu, kjer so izredno znani in cenjeni.

Iz Zlatibora lahko po magistralni cesti nadaljujemo pot proti Črni Gori ali pa se preko Užic, Valjeva in Šabca vrnemo na avtocesto Bratstva in enotnosti, ki nas pelje domov ali pa proti Beogradu.

Pot nam pusti krasne vtise in tudi temo za razmišljanje, kako se da v krajih, za katere marsikdo še slišal ni, tržiti vrhunski turizem, ki praktično iz dneva v dan pridobiva na svoji prepoznavnosti. Iz male vasice daleč od vsakih gospodarskih potencialov in propadle železniške proge je nastal turistični ponos Srbije. Zgled iz katerega bi se lahko pri vseh neizkoriščenih potencialih Slovenije morda tudi mi kaj naučili.

(v ponudbi atraktiven in preizkušen 3 dnevni program za skupine z bogato kulinariko...pišite nam...)